|
čebelar Ivan Atelšek
čebelnjak v Povirju
|
Pisala so se lačna leta 52 ,53, 54 v Kočevju. Ko sem bil še otrok nekje osmih devetih let. Takrat sem se rad ustavljal pri sosedu čebelarju, ki je še čebelaril s kranjiči na tradicionalen način. Enkrat letno je pobiral letni pridelek in takrat se je mečkalo satje, ki ga je izrezal iz panjičkov. Okoliški otroci smo takrat bili veliki prijatelji z otroci tega soseda. Sledila je nagrada; kepa iztisnjenega voska, ki smo ga smeli prežvečiti in nato vrniti čebelarju. Izjemni nenadomestljiv letni posladek. Že takrat sem sklenil« Ko bom velik bom tudi jaz čebelar«.
Leta so tekla mimo; šola, poklic, družina, služba in pa gradnja hiše. Leta 1972 je na sosednjo njivo cvetoče ajde pripeljal svoje čebele star čebelar iz Dobravelj pri Ajdovščini. Beseda je dala besedo. Želja iz otroških let se je ponovno prebudila in klila v meni. Možakar mi je nekako vsilil dve čebelji družini za denar seveda. In tako se je začelo. Brez vsakega znanja le z nasvetom soseda Jožeta sem pričel čebelariti. Ko danes gledam na stvar sem počenjal strašne neumnosti, ampak jaz in čebele smo preživeli. Prvo leto sva se z ženo lotila točit med. Sposodila sva si točilo in pribor ter pričela. Iz dveh panjev sva natočila cca 22 kg medu vsi lonci v hiši so bili polni in cela hiša se je lepila zaradi medu. Tisto leto se je vsa žlahta sladkala in celo za prodajo ga je nekaj bilo. Ugotovila sva, da tako ne gre. Med je bila velika vspodbuda, zato je potrebno nekaj več v to dejavnost vložiti predvsem pa se veliko naučiti. Začel sem prebirati čebelarske knjige, vključil sem se v Čebelarsko društvo in pričel nabirati znanje iz literature in prisluhov od znanih čebelarjev.
Pri gradnji hiše mi je takrat ostalo nekaj gradbenega materiala. Marsikaj sem se navadil in ni mi bilo težko na vrtu sezidati še kamniti čebelnjak za 40 čebeljih družin. Naslednja leta sem nakupil še dva kamiona za prevoz čebel in si omislil poizkusno postajo z nakladnim sistemom DB. Z prevoznimi enotami smo prevozili celo Slovenijo, Slavonijo in Dalmacijo v iskanju dobrih čebeljih paš. Marsikdaj je šlo vse po sreči, mnogokrat pa tudi zastonj in velikimi stroški. Udeležil sem se številnih izobraževalnih oblik, ki smo jih organizirali v društvu, v Zvezi ČD in Veterinarskem zavodu. Pridobil sem znanja za poklicno kvalifikacijo, preglednika za med na Biotehnični fakulteti, čebelarskega kontrolorja na VURS v Novi Gorici, znanja za izdelovalca medice, znanje za HASAPP itd.
Leta so prinesla izkušnje in znanja. Ugotovil sem, da je najlepše doma. Da imamo doma tudi čebelje paše, ki niso izdatne so prej skope pa so po svoji naravni danosti izjemne. Zato sedaj čebelarim samo še doma na Krasu
|
